Kje zdaj si, ljubica ponosno hladna,
komu zdaj sije tvoj neskončni dan?
Ti ne razumeš?...Tiho, tiho, jadna,
samo noči izdih je to nezvan -
Koga zavračaš zdaj s pogledom mrtvim,
kdo pije luč nevzdramnih ti oči?
Kdo zre božanstvo v formah, gestah tvojih,
ti bitje mrzlih harmonij?
Umreti vsem...ljubiti v duši tebe!
Ti si kot kip, kot marmor izklesan,
kot Amor, ki z napetim lokom meri
sred šumnih vodometov in platan.