Zadovolnost

Zadovolnost, ti si žela vsega sveta, pri kojem ti nesi, so mu dnevi leta, človek tebe išče po skrovnemi koti, zrašeni so s trnjom stari tvoji poti;

on te išče kakti groš zgubleni slepi, ne videči obraz tvoj smejoči lepi. Cesar, kralj te išče v praznoj časti, diki, neje zadovolen s svetni podložniki,

hlepi si podvrči sosedne orsage, zlatom napuniti kralevske bisage. Jaj kralevstvo tomu, gde poglavnik prvi žeja pohablivo po človečkoj krvi!

S suzami nit z blagom, takov polbog z ničen, z lastnimi orsagi nigdar ne zasičen, nezbrojne šerege pošle na mirovne sosede i včini nje sužne telovne;

s tem dobičkom njegva žela ne ohladi, još za vekšoj časti pohablivo gladi, s kem bole dobiti žele zadovolnost, vekšo čuti znovič vu sebi oholnost.

Krščanski te vodja išče s turskim bašom v oklopu, v šišaku i golem polašom, porobiti mesta, varoše i sela ga njegva bedasta, slepa pela žela.

Naj svet sodi, jeli je to pot pravice, ako bližji bližjemu dela krivice? Koj poruši mesta, mirne zežge sela i pogazi setve marlivoga dela,

ki pokole deco i odpela dojke vu tožno sužanstvo, oskruni divojke, trepečomu starcu palico jedino otrgne i puško da na ramo sinu,

reče: „Hodi, koli, nič se ne žalosti, vse, kaj pred te dojde, nikomu ne prosti!“ Je to človek? Ne, krvolok je ime takvomu, ne vredno, da se v knigo prime!

Takvi Mesto da so ljudstva generali, murali bi biti volovski mesari; ar samo, ki, z redom živi vu kreposti, vreden je imena prave džedžernosti.

Skopcu prejdo dnevi svetskoga živlenja prez radosti vsake sladkoga čutenja; leta, vure, tjedni kakvomu so kisli, vsigdar pamet njegva na peneze misli,

v noči nemre spati, ako kaj opadne, taki štima; da mu-tat peneze kradne; oči svoje pase po srebri i zlati, želodec mu mura suhi kruh kuhati,

tatov se boječi, kinče svoje skrije, v skopca srcu vsigdar strah i čemer klije. Lakovni te išče v nemertučlivosti, svoj želodec z vinom i pečenkoj gosti,

njegov vamp debeli nigdar se ne, stešči, treznosti se glava njegova odevči, svoj imetek rano po krčmah raznosi, v starosti si kruha, plesnivoga prosi.

Praznivec te hoče v nasladnosti najti, kak razumen. človek dalko more zajti! Od praznosti slepi živi v nečistoči, pamet ga ostavi, Bog,mu ne nazoči;

ki skrbno ne vrači takve kužne rane, za malem vremenom nevolaš postane, božanska ga šiba pravično vudari, mojč v kostih se vsuši, krv po žilah skvari;

njegva zadovolnost neje nigdar zdrava, črv mu srca zdužnost na veke razrava. Prilizavec štima zadovolnost 'mati, ako kralja ljubav more si spetlati,

ali izpetlana takva milost vsaka se omekne kak za rep držana sraka, vse ga gledi zbočki i nastavla pasti, v koje prilizavec noter mura vpasti.

Zadovolnost lehko vsaki more meti, ki dostojno z redom živi po pameti; koji čelo v guze neče rano vleči, naj te svete v glavo si zabije reči,

koje stari Grki jeso svetuvali, odvetku svojemu zlati navuk dali: „On je vsigdar Bogu i ljudem povolen, ki z malem imetkom živi zadovolen,

ki po praznoj časti pohabijo ne hlepi, svoj želodec nigdar preveč ne nažlepi, bližjemu v nevoli rad poda tolnača, velika je, Bog ti stokrat plati, plača,

potrebnoga šterca z almoštvum daruje, nikoga vu ničen nigdar ne zbantuje, ki zna dobrem činom os(t)roge podati, nasladnosti svoje na žvalah držati,

ki svo srce z grehi nigdar ne razkali, takovoga lastna zdužnost v srcu hvali, zadovolnost sama dojde mu naproti, ako stoji zdvojen na skrižanom poti,

ako ga nevola do zemle pritisne, segurnost na strahi špotlivo obvisne, prime ga za roko, kaže veselenje, pripravno za njegvo zemelsko trplenje;

ako k postelj se smrt mu približava, betežnika s sobom v drugi svet pozava, zadovolnost Ljubno prime ga za roko i obrne v radost vsako njegvo muko,

ober njega belo zastavo podene ino zdvojnost črno dalko razežene, z Bogom ga potrošta i srčno obine, betežnik zabledi, kucne i premine.“

O blaženstva slaja, nadehni vse ljudi ter i temne noči grešnike izbudi; ki nasladnost kudi, krepost nasleduje, pri njem zadovolnost istinsko stanuje.