Tam, kjer čista sapca piše,
kjer se s traki zrak zlati,
tam škorjance zmirom više
proti nebu se vrti.
Njega pesmi miloglasne,
polne sladke radosti,
sučo se čez polja krasne
v čudnoviti skladnosti.
Al ko ptica je odpela,
trdno vse kak grob molči,
kadar pevka odhrumela,
ptica k zemlji spet frči.
V razgonih in kolomanjah
žlahtna pevka se zgubi,
kak podobo v sladkih sanjah –
uho, oko jo zgreši.
Tak je človek tud, katiri,
v pesmah z radostjo živeč,
duh pri rahloglasni liri
proti zvezdam vzdigne žgeč:
Tudi on zapušča zemlje
sebi nepriličen hrup
in visoke cile jemlje,
svet je njemu ne več ljub.
Tam v visokosti neznani
sreče preveliko slo
čuti in od muz obdani
vzdiže prsje vsrčeno.
Globoko pod sebe gleda
male zemlje velko zmaz
in iz njegovga pogleda
Bogov sveti se obraz.
In kar mu v srci sladko vživa,
kar mu duh do zvezd ravna,
kar se lepga v prsji skriva,
pesmi slov na znanje da.
Al kak pevka je shrumela,
pevcu pade v niz oko,
z višini, ktere obletela,
duša dojde na zemljo.
Naj do raja se poganja,
v zlatih prebivališah
dušam svetim se naklanja,
vendar pleva je in prah!