Sivi golob z golobicom na svislah sedi, golobica njega z licom ljubavi gledi.
Ona mucka, rada mu je, golob tucka, njo kušuje
od ljubeznosti. Zdaj zletava na strnišče njoj pšenice brat, žejnoj zvesto vodo išče
kakti sestri brat; zdaj njoj nosi slamo zvesto no raztrosi,
gde bo gjezdo, za sve mlade grad. Zdaj zletita vun po zraki kakti mož z ženoj.
Pazliv jastreb sukne taki med nje z naglostjoj. Hudi lovec proč njo žene,
mož je vdovec, nema žene, par je zgubil svoj. On njo strašno hitro
plodi, ne miluje nič, da že njoj pri perji hodi, ona kakti bič se zasukne,
srečno vujde, rep njoj spukne, jastreb dojde v šumo, hudi vtič.
Golob tožen, ves prestrašen žalosten sedi, s tugom zgube je opašen, suznato gledi;
suzne oči gor zdigava, vu dne, v noči si zdihava,
gjezda ne gradi. Nikomu se ne naklanja, ljube nema več, proti sunci se naslanja,
kero mu je peč; neče gutati pšeničke niti brati
kuruzičke, v srcu ima meč. V mračni kotek se potegne, tiho tam sloni,
glavo po sebi raztegne, perje razpusti, klunek vtekne med peroti,
trikrat zdehne, v mračnem koti žalost ga vmori. Golobica od strahote
dalko zaleti, celi tjeden do sobote v dom ne pogodi; sem, tam besno
trudna leče, tožna kesno, že prez sreče k domi prileti.
Lačna, žejna obletava no spreišče vse, zvesto jasno spregledava, gde njen ljubi je;
zadnič sama ide v kotek, gde je slama – tam sirotek
ljubi mrtev je. Ona začne ga pehati, štima, da njoj spi, v klunek, v vuho šepetati,
da ga gor zbudi. Al da mrtev, se ne gene, k njemu tožna
se pridene no z njim vekom spi.
Cookies on Poetry Cove