Drage sestre, dragi brati, nekaj vam zapeti čem, bo se vredno čudivati nad toj pesmoj vsem ludem:
ona v sebi zadržava, kaj dijak si vse skušava, o nevolen siromak. Kada pajbec komaj zrase,
more stanti še zaspan, ka živino si napase, ka je sita že zaran; te pa v školo more iti,
z štireh knig se že vučiti, o nevolen siromak. Gda se doma že zeškola, more iti v drugi stran,
naj mo je al ne po voli, je al ne na to pozvan; more pač študirat iti, proč od starših se seliti,
o nevolen siromak. Kada pride ta v ti varaš no z dijakmi se sezna, reče dečko: kaj ti maraš,
vem ti oča novce da. To je živež, tak on štima, toti novcov že več nima, o nevolen siromak.
V kratkem vidi, kak je v mesti više reda drago vse, na kvantiri pak ma jesti, ka vsigdar še lačen je;
tak te more gladovati, kak bi mogel vnogo znati, o nevolen siromak. More glada kaj spremleti
pak še treti si glavo, začne že naprej si šteti, či vakancija skoro bo; oh, pol leta boš še čakal,
kelkokrat še boš se plakal, o nevolen siromak. On vakancijo komaj včaka no domo se veseli,
rekši: zdaj me kak dijaka doma vsaki že časti. Toti more še orati, motko vzeti pa kopati,
o nevolen siromak. To tak ide neke leta, dok še v nizkih školah je, tečas skuša nekaj sveta
no za velko štima se; ali jako se prekani, gre mo letos tak kak lani, o nevolen siromak.
Hoče bolše zdaj živeti, nišče penez mu ne da; more pali glad trpeti, poleg toga pa še ma
druge pajbe podvučiti no se z njimi čemeriti, o nevolen siromak. Tudi bi se mu dopale
že devojke, pa kaj če? Nema niti dobre hale, mošnja tudi prazna je. Glad ga trapi, lubav tere,
sploh nevola gor le bere, o nevolen siromak. Zdaj bi mogel zgovoriti, kaj bo z njega, kakšni stan
sebi hoče zdaj zvoliti ino na kaj je pozvan. On bi mogel mešnik biti no nigdar se ne ženiti,
o nevolen siromak. Tak le ide v seminari ino čuda pretrpi, more biti sploh v talari,
ne smi nikam med ludi; noč no den se more včiti no še špotan more biti, o nevolen siromak.
To je cele štiri leta, ke se njemo tak godi; gvišno raj bi šel iz sveta, tak on včasi misli si,
da mu vzeta je vsa radost, kam pogledne, najde žalost, o nevolen siromak. Komaj včaka, ka se reši
z tote kmične nevole, začne biti veseleši, da po žegne si že gre, neg tam čuje, kak živeti
bode mogel, kaj trpeti, o nevolen siromak. Novo žegnan pride k oči, nova meša skoro bo;
jesti bo pripravti moči, da si prišel le na to. Že bi radi se gostili, njem' pa joč že skoro sili,
o nevolen siromak. Vsi ludje se veselijo, kada pride tisti den, dobro vsi se te zgostijo,
on pa more vso jesen pri ludeh okol prositi, či za se kaj če dobiti, o nevolen siromak.
Kada že goščene mine, te ga z misli vse pusti, nešče več se ne spomine, kak se njemu kaj godi;
zato more vse pustiti pak na kaplanijo iti, o nevolen siromak. Tam mi dobro bo živeti,
tak pri sebi misli sam, ne bom imel nič trpeti, to že deno dobro znam. Neg nevolen! Kak se vkani,
sam videč, kok gre kaplani, o nevolen siromak. Dobro jesti, vino piti, to se prle razmi še,
verno treba mu dvoriti, neg je to le sprvence; naskorom bo cajt pretekel, že se začne njegov pekel,
o nevolen siromak. Že mu nišče ne postele net ne zmete z hiše buh, vsako svinče, vsako tele
najde prejd kak on posluh; od čemera bi razklati mogel se no pokončati, o nevolen siromak.
Takšno jesti zdaj dobiva, ka od glada se suši, mesto rece je sučiva, mesto mesa pa dobi
štrček kakšnega krompira, ki ga komaj dol požira, o nevolen siromak. On na spoved ma hoditi,
ka je moker ves no vroč, vsigdar k redi more biti, naj bo den al trda noč; pa dobi namesto vina
kakti bridkoga pelina, o nevolen siromak. Kuharca ga psuje, špota, či ne kušne njoj roke,
ma ga kakti psa kre plota, net ne vošči mu vode; farmeštri kak žena moži sploh zavol diklin ga toži,
o nevolen siromak. Hlapci, dekle, vsa deržina ma črez njega že oblast, nil je prava to peklim,
nili je to vražja mast? Bratec! stališ kakšni godi vzemi, le kaplan ne bodi, boš na veke siromak.
Cookies on Poetry Cove