Vsi stani na sveti potrebni nam so, pred vsemi pak meštvo, gospodstvo, kmetstvo; gospodstvo nas ravna, meštvo nas vuči, za hrano i opravo kmetstvo skrbi.
Gospodstvo i meštvo ja z misli pustim, zdaj vrednosti kmetstva posebno častim. Poštenja je vreden naš kmetički stan, ar kmeti priglihal je Jezuš se sam.
Ja jesem vinskoga trsa okopnik, je rekel najprvi Kristuš redovnik; gdo drugi kak Jezuš je sejavec bil, ki najbolšo seme je sejat hitil?
Da Bog tak povikša naš kmetički stan, to negve potrebnosti kažejo nam. Ja, kaj bi začeli na sveti ljudje, da nej bilo kmeta, ki dela za nje.
Vse druge meštrije bi bile zanič, gde hrano bi vzela zvir, človek i vtič? Od ove meštrije en vsaki živi, kaj godi gdo nuca, od kmeta dobi:
kruh, vino pripova, živino zredi, pripravi još druge potrebne reči, skrblivi i pridni kmet najde vsigdar za vsako siroto pripravleni dar.
Vsi meštri ne delajo tolko kak kmet: zdaj orje, zdaj seja, zdaj silja gre žet, zdaj mlati, zdaj veja, zdaj kleple koso, zdaj reže z noj travo, zdaj suši seno,
zdaj kopa gorice, zdaj trosi si sad, zdaj ide na gmajno živine si zvat, zdaj junce napaja, zdaj vleče vodo, zdaj svinje navrača, da nejdi v škodo.
Zdaj konjom polaga pripravleno rez, zdaj kala na doge si pintarski les, zdaj seka, zdaj teše, zdaj vrtat hiti, pripravla, kaj plugi i kolam fali,
na foringo iti ne bode pospan, pšenico naloži, odide zaran, bič poči; konj skoči, kolo podleti oj, voz se prehiti, vse v grabi leži.
On celi trh -zdiga, da hrbet prašči, na konja si sede i bič povošči, v Celovec dopela, vse drago odda, sve konje napoji i jesti njim da,
odide kupivat železa za plug, rad kupil bi sini en novi klubuk, aI misli, da v zapečki soli ga ne, kaj prle bi kupil, sam dobro ne ve.
DopeIa se lačen i žejen nazaj i prosi: O žena, zdaj jesti mi daj, po piti sam idem, ar ne daleč klet, ar znaš, da prez vina netečna je jed.
Prav sit no črleni kak kuhani rak si segne po škatlo no šnofa tobak. Zdaj vozi si drva, zdaj nastil za gnoj, zdaj pela se kopat v toplice z ženoj.
Zdaj njive podvaža, zdaj plote gradi, zdaj črešnje vceplava, zdaj vrbje sadi, hram se Mu podira, o kaj z toga bo, težake vdinjava, če penezi so;
zdaj štibro, zdaj gorno plačati ima, zdaj ide družini kupuvat sema, zdaj foršpone vozi, zdaj prode na pot, ar zna, da hmajuhom ferboltar je hud.
Zdaj ide h kovači, zdaj nese na mlin, nekuliku jezero včini stopin, cel den je na nogah, nigdar ne sedi kak onda, gda v peti si trna gledi,
večer si dol leže, na slame zaspi, još prle, kak den je, kokot ga budi; družini vkažuje, kaj delati ma: Ti idi na njivo, ti bodi doma!
Kmet celi den dela, je vendar vesel, prez njega nit cesar nit gospon nej jel, veselje mu duša i telo dobi, ako svoje delo alduje Bogi.
Ja, z dušom i s telom bi dojki v nebo, o, da bi vu tjedni nedele nej blo; cel tjeden je vsigde grehoto črtil, v nedelo si je ž noj napitni brat bil.
V nedelo s pajdaši vu krčmi sedi, po mačarski kune i šentaj veli, se s kartami špila do bele zorje, te vleče se k domi kak kuga z krčme.
Još jedno mu zapre pred nosom nebo, o, da bi još toga pri kmeti ne blo, da taki prekani rad druge ljudi, s tem dušo zapase i nebo zgubi.
O kmet moj ljubleni, poštenje ti dam, če ne boš se k špoti napravil ti sam, krivičen no pijan ne bodi nigdar, tak imal boš vsigde poštenje vsigdar.
Jaz lepo te prosim, moj zvoleni brat, gdo Boder si, pridnoga kmeta me rad. Kmet skrbni je vreden sto centov zlata, ja, v zobe mi pluni, če menje vala.
Cookies on Poetry Cove