Sme se srce mo odkriti proti tebi, ljuba ma, sme moj jezik govoriti, kaj srce v počutkih ma!
Oh, tak glej, kak tožil ne bi se zbog tebe tulik čas? Moje celo pismo tebi nosi od me tožni glas.
Ja sem celo ves povejen, ti mo srce vzela si, ako pišem ali štejem, misel ma je pri tebi.
Srce moje išče besno kinč, koga je zgubilo, v prsah biti mu je tesno, nema, kaj bi ljubilo.
Ves moj žitek mi je kisli kak baratom po kloštreh, večkrat pamet moja misli: jeli ljubiti je greh?
Jaz ne spoznam, zakaj Boga ljubav bi razžalila. Ljubav lastna božja roka vu me je zasadila.
Bog je meni dal čutlivost, on je s(t)varnik mojih želj, Pavel veli, da ljublivost ne bi zadržati smel.
Vendar človik se podstopi tisto prepovedati, na kaj me natura vpoti no kaj vera me vuči.
To če ja si premišlavam jeden vugodni večer, od žalosti v suzah plavam, vu me vsadi se čemer
krv se zburka, v moje kosti dojde nezgovorna bol, moja duša se žalosti za pogublen ženski spol.
Z tote boli me ne zvrači doktor nikakši nigdar, niti vraštvo več ne zjači, beteg moj je že prestar.
Za me nega v celom sveti doktora, aputeke, zahman trave, zahman cveti, betežen sem na veke.
Ljuba, tvo romeno lice, srce puno vernosti, je vsadilo trde klice vu me sladke radosti.
Oh, kak mi je negda s tobom bilo biti vugodno, kaj god vidim zdaj pred sobom, vse je tožno, vse čudno.
Gda tvo srce ljubezlivo proti memu tuklo je, oh, kak bilo je čutlivo te vu meni veselje.
Ako zdaj si premišlavam, kaj se z menom vse godi, od zdvojenja omedlavam, za me nikaj dobra ne.
Mene ljubavi prežarka žela ne ostavila, žela, kera je Petrarka zarad Laure trapila.
Ja, kaj Abelard zbog svoje Eloize, to trpi zdaj turovno srce moje, da od ljubavi gori.
Isti Hildebrand je čutil ogenj takše ljubavi, on je sam Matildo vpotil, da se pri njoj ohladi.
Vendar bil je tak svojvolen (kak nas storija vuči), da redovnikom povolen hižni zakon prepovi.
Celibat je njegvo delo, on je vsoj nevoli kriv. Meni prez te ne veselo nigder biti, dok sem živ.
Vendar rad se v vse nevolje zdaj povdajem, kajti znam, da naskorom bode bolje, z Bogom tuga maje van.
Cookies on Poetry Cove