Zadji človik je na sveti,
ki svoj rod za nič drži;
zapstoj so mu rožni cveti,
njemu nikaj ne diši.
V nadrah materneh se zhrani,
v njenoj reji se zredi,
mačuho osleptno brani,
mater pa za nič drži.
Erjav kakti Judaš bodi,
naj te pes za plotom je –
med Slovence naj ne hodi,
ki je prav Slovenec ne.
Ti prijatel Cvetko, jesi
materne dežele cvet,
v Dornavski Kamenski vesi
z lukom zrašen pa – oplet.
Kokol nesi med pšenicoj,
ščipek raseš zmed kopriv,
kokol strga se že s klicoj,
ščipek pa je ves pikliv.
O kak ja želim vam vživat
dugo podmesečni svet –
Primic, Šmigoc, Cvetko vivat
dosti dosti dugo let.