Je li mogoče, dražestna blondinka?
Na licih se ti še mladost smehlja,
že veseliš se svojega moža
in že v naročju svojem nosiš sinka?!
Po blaženi prostosti žalostinka
privre ti morda včasih iz srca;
kot da bi izpod zimskega neba
osamljena priplavala snežinka
A nič več ne veš od zime, ne viharja.
Pogledi tvoji so zaverovani
v nedolžno dete, ki je tvoja zarja.
In nič ne vidiš? Glej ob tvoji strani
tvoj mož z očmi se z drugo pogovarja –
in misliš, da te ljubi kakor lani …