KRALJICA CEST in potov vseh!
Nekdaj viharna reka,
ki pleni so po njej se dragi
valili kot valovi;
in zmage so po njej šumele
kot ladje jader ponositih;
in šli pogrebi so krvavi
podjarmljenih kraljestev tujih.
Kraljica cest – nekdaj!
A zdaj? Usehla struga
ko steza zapuščena
v posekanih gozdovih.
In kakor trhli hlodi
leže grobovi razmetani.
Na koncu pa stoji
edini blag spomin:
kapelica Quo vadis?
In kakor ti, življenja našega je pot:
vsa polna zakopanih zmag,
vsa polna plenov in prevar,
vsa polna vzdihov in pokopov.
Na koncu vpraša smrt: Quo vadis?