NA PALMOVEM sem holmu stal.
In šla je mimo lepa sanja:
Pred mano kakor grob odprt
razgrinjala se je kampanja.
V akacijah je pajčolan
razpredla zarja svilnotkan,
kot da se kdo je iz tančic
izmotal, stopil v beli dan.
In kakor da bi videl Njega,
iz groba vstalega,
v sijajno belem oblačilu,
nebeško zalega.
V nebo je glava segala
in roka se raztegala
od vzhoda daleč na zahod –
in božji mir je spal povsod.
In žarno sonce kot srce
gorelo z ognjem je krvavim.
Tam spodaj pa so šli ljudje
z veselim licem rožnozdravim.
Strmeli gori so v srce,
kot da bi v davni zrli raj …