MED NAMA se je nekaj vnelo. –
Odkar sem, Sveta, te spoznal,
srce je moje osamelo,
če ne bi spet te obiskal.
Nemara misli moje žejne
po miru tvojem hrepene?
Nemara pesmi blagodejne
očarale so mi srce.
In zopet moram k tebi v goste:
in ko pokleknem v tiho klop,
razkrilijo se misli proste
ko pod višavo bel golob.
Zapoje v duši harmonija,
da vidi mati me tedaj,
kot mati mladega Tobija
zarajala bi glasen raj.
Katero misel zveličansko
na kraju tem premišljaš, sin?
Tu prvo mašo pel slovansko
Ciril je sveti v naš spomin.