PO ZEMLJI MRTVIH hodim razorani,
čez neprisojne steze in predore,
čez te požete njive in razore –
grobovi prazni, vsi so razkopani.
Kot da pokojni v uri so neznani
ostavili na tihem te zapore
in dvignili se gori v svete dvore,
da bi na rajski sedli tron svečani.
In pride noč, in kmalu morebiti,
ko trupla naša bodo zakopali
grobovi tihi, temno mahoviti.
In pride dan! – In zoper bomo vstali.
Nemara, grozni? Ali vsi častiti? …
Tako kot smo v minljivosti sejali!