TI JASNA ROMA, zlato večno mesto!
Med mojih misli živimi krdeli
po tebi dnevi so mi hrepeneli,
noči o tebi sanjale so često.
Sedaj te vidim – krasno kot nevesto,
ki v zalem vozu v novi dom se seli
in z njo bogastvo – z njo gre venec beli –
vsa radovednost vre iz hiš na cesto.
A naj pokleknem! Bodi kamor koli …
Saj sveta vsa je zemlja naokoli.
Ti blagoslovi me! O, da ! – že čutim –
Kot Simeon bi pel iz duše cele:
Sedaj zaprite se, oči vesele,
nad dnevom mojim, z blaženstvom obsutim.