PRED TVOJ sem sklonjen alabastrov kip.
Poljubil tvoje tajne sem svetinje
in v mučeniške tvoje sem stopinja
osrčen stopil. Bil je blažen hip.
Obličje zemlje se je tisti čas
izpremenilo v polni luči novi:
oblaki so drugačni in cvetovi,
drugačen vidi se dreves izraz.
In pot trpljenja, trnja, bolečin
v življenje moje vije se drugačna;
premagala je duša brezna mračna,
iz tesnih, temnih vstala je globin.
In po lepoti in popolnosti
zahrepeni. V planinsko čiste, zdrave,
nebeško svetle dvignjena višave
zadiha zopet v zadovoljnosti.