KADAR STOPIM v cerkev tvojo
pred lazurni sarkofag
in pokleknem s toplim srcem
na visoki prag:
Duša se mi spet pomlaja,
jasnobela kakor sneg,
po livadah hodi cvetnih
kakor v davnih dneh.
Odnekod večerni Ave
nosi veter brzolet,
vsaka bilka vrat uklone,
glavo slednji cvet.
In iz rožnih čas kresnice
tiho se porajajo,
kakor da iz src nedolžnih
misli vstajajo.
Izpred praga name mati
z vso ljubeznijo strmi:
Dokler si še rajskočisto
dete, dej – umri!