KAJ SVOJEMU si pravil Mojstru
ti borni ribič galilejski:
„Glej, zapustili mi smo vse?!“
Verjamem. In kako bi ne,
saj nisi mož bil farizejski.
In vendar, ljubi sveti Peter,
poraja dvom se rahel v duši …
Povej, komu se spomenik,
kasnejši dviga žrtvenik
na nepozabni grobni ruši?
Ne! Nisi vsega ti zapustil.
Na blaženo je tvojo grudo
najdražji marmor iz gora,
najlepši biser iz morja,
najzalšo dala zemlja rudo,
Ne! Nisi vsega ti zapustil.
Glej, katedralo tvojo sveto
umetnikov je slikal kist,
ožaril žarek jasnočist,
izklesalo jo drzno dleto.
In če si tudi vse zapustil.
Vse k tebi zopet se povrača:
Vsi narodi in ljudstva vsa
prihajajo na tvoja tla
in vsem so draga kot domača.