Ob morju sem jo videl.
V naročju krasno dete,
in v bisernih so bile
koraldah kite spete,
kot bi jo venčal diadem.
Obraz nebeškomil in nem,
zamišljen v blaženstvo ljubezni –
nemara komaj trikrat šesti
pomladni maj je zrla cvesti.
Oči tako neskaljene,
kot da še misli bilo ni
nikoli v njih užaljene,
kot da so sence vseh strasti
tak daleč jim oddaljene
kot pekel od neba.
Okrog so morski ptiči beli
nalahno poletavali,
nemara da so „Morsko zvezdo“
krilatci obkrožavali …
Pogledal v tvojo sem skrivnost –
in ves sem ostrmel,
kot da bi tebe samega
in videl tvoj model –
božanstveni stvaritelj,
ti divni Rafael.