O ALMA ROMA, palma z večnih tal! …
S poklonom, v davnost tvojo zatopljenim,
klečim pred ciljem svojim zaželenim,
in sebe vsega rad bi tebi dal.
In ko bi mesta vsa prepotoval,
primeriti bi te ne smel z nobenim –
za mladim mojim rajem izgubljenim
nov raj pri tebi mi je zasijal.
Ne mesto, ne! Svetišče ti si verno:
vse tvoje cerkve so le stebri sami,
in Petrov sveti dom – je tvoj oltar.
In to nebo nad tabo neizmerno –
Kot kupola je v silnem tvojem hrami,
In tvoja večna luč – je sončni žar.