V tibero je vrgel bol,
Tibera je ni hotela.
Splavala je spet na breg
kakor školjka snežnobela.
In prišla je spet za njim.
V črno prst jo je zakril,
z gostim mahom jo zadeval –
Pa razkril jo je vihar.
Ko je dolgo noč sameval,
spet je legla na srce.
To si čudna, moja bol,
da povračaš se po sili;
še nikoder in nikdar
niso me tako ljubili.
Kaj me ljubiš ravno ti?
Saj te rada zapustim,
kadar te bo kdo zvesteje
ljubil, nego sem te jaz.
A iz duše tvoje preje
posloviti se ne smem.