Žalostnejši in temnejši
dan nikjer ni več pod nebom
nego v mestu, ko za svojim
človek mora sam pogrebom.
Skozi cesto vednoživo,
polno smeha, polno vriska,
se pomika krsta nizka
kot oblak nad zorno njivo.
in oko deseto komaj
plašno v krsto se obrne,
a usmiljena se misel
v njem nobena ne utrne.
Še le doli, kadar pride
rakev k svetemu Lavrenci,
v palmovi se tihi senci
z bratom svojim – z grobom snide.
Naj se dan bi meni nagnil
v selu gorskem, osamelem,
kjer število koč je skromno
kot nedelj ob letu celem.
Ob pogrebu bi zvonovi
mi zvonili v tesni lini,
in za krsto bi molitev
šepetala mi v tišini.
Še na grobu bi plamtela
v dihih blagih in iskrenih
in na prošnjah bi se njenih
duša moja v raj povzela.