V baziliki ga čakam vatikanski.
Črez okno v steno pada luč iskrena
na silni križ, ki sveta ga Helena
v rokah objema gori v sobi stranski.
Oko zagleda v križ se velikanski.
Srce ne čuti moje več bremena,
v trenutku vsa mu žalostna vremena
več niso mar kot sneg na drevju lanski.
Vesel spomin me v sladek sen zaprede.
In kakor v polju stal bi kraj ozare,
šume čebele, množic šumne črede.
Potihne roj. In zazvene fanfare;
vmes „Tu es Petrus“ … zadone besede,
kot vigred mlade, kakor Cerkev stare.