Noči je temne skrila ga zavesa,
postljal je mrak mu posteljo na tlaku
in lepe sanje dal je siromaku:
Nad njim odprta sveta so nebesa.
Pred njim gre mati milega očesa
in rajni oče v blaženem koraku
in rajna sestra, križ na modrem traku,
in brat, za trakom pavova peresa.
Na sredi eno še je mesto prazno.
„Filipo, vstopi! Tebe davno čaka.“
Domači vsi ga vabijo prijazno.
Filipo vstopi. Ali srd oblaka
zagrne sliko rajsko, neizmerno …
„Pokonci, polh!“ Čuvaj budi prosjaka.