Otrok je bil zapuščen
ko v meji trnjev maklen.
Ni bilo v srcu plamena,
ni bilo žarka v očeh;
njegova misel meglena,
na licih blazen nasmeh.
Le včasih mučen je glas
iz nemih ust se izvil.
Kdovedi, kako skrivnost
iz duše rad bi razkril?
Zaslišal angel je dete,
zasmililo se mu tako;
na roke vzel ga je svete,
k Očetu nesel v nebo.