Oko zaprem … in blažen sen zasnujem:
Domači vsi se zbirajo krig mene,
in vseh oči so vame zatopljene,
vprašujejo, in jaz pripovedujem …
– Moj sin, no, kaj si videl tam na tujem?
– Vse, mati, vse! Le matere nobene …
– Kaj od dežele slišal si zelene?
– Vse, Ivan, vse! Le bratov tam ne čujem.
– So dnevi bili dolgi mnogokrati?
– Ne, kot minute, sestra, so bežali.
– A tožen si? … Samo zamišljen, mati!
– Nemara te je kaj zmotilo, kali?
– Lepota rimska! Vendar ni se bati –
Odprem oko … ne vem, kaj so dejali.