Po grobeh je hodil dan vseh vernih,
prižigaval luči hrepeneče.
In stopila sva s prijateljem
v Campo Santo na slovenski grob.
Toplo čustvo v srcu zatrepeče,
če koleno more danes verno
poklekniti na domači grob,
Zanetila sveče sva nagrobne,
krog ovila sva bršljan smaragdni,
nasadila živorožni križ:
iz snežnobelih krizantem,
iz perunik temnovijoletnih,
iz škrolatnih nageljnov dehtečih.
Nad gomilo palma viteška
zganila je svoj začuden vrh:
Kaj oznanja ta le cvet trobojni?
Mislila sem, da je grob pozabljen,
in sedaj je lepši nego vsi.
Kdo-li sniva v tihem grobu tem?
Truden romar iz slovenske zemlje,
iz prelepe štajerske doline.
Z vernim srcem romal v sveti Rim,
dalj priromal nego drugi vsi.
Drugi le so večno zrli mesto,
ali on že gleda večni Sion …
Kak si srečen, rajni romar moj!