MAGNET SI, ROMA! Vseh dežel rodove
pritegaš k sebi, velemest kraljica.
Kdor te je videl, hrepenenja ptica
uhaja k tebi mu še pozne dnove.
Ni treba drznih kril, da duša plove
pod tvojim nebom; vendarle desnica
pogumna mora biti venčarica,
da v tvojo slavo plete vence nove.
Še deček sredi vrat zavzet zavriska,
brž ko zagleda v jablani bogati
vse veje polne sočnega previska.
In jaz ne pel bi v rimski sreči zlati:
ko mene je rodila koča nizka
in zame moli v njej uboga mati?