NA NEBU modrem
oblaka zlata dva –
poslavljata sta se
v Gospodu brata dva.
In Peter Pavlu:
Jaz pojdem gori v Rim.
Nemara zadnjikrat.
A jaz se radostim.
Še Linu sinu
ta ključa nesem dva;
sam pohitim za Njim –
do križa – do neba.
In ti? Posoda
po Njem izvoljena –
saj mora biti že
od muk napolnjena.
A Pavel Petru:
Ne! Ni še zvrhana,
in ni še bridka ost
trpljenja skrhana.
Še pišem bratom
poslednje pismo to;
kar v solzah pisal sem,
potrdil bi s krvjo.
V ljubezni, veri …
povsod sem brat bil tvoj,
naj tudi sladka smrt
zedini me s teboj!
In še en: Ave! Salve!
A našla sta se spet
na oni poti tam,
ki vodi v lepši svet.