Umrla možu mlada žena,
umrla deci mati zlata;
in tretjo noč po smrti grenki
prišla je trkat spet na vrata.
Nihče domačih ni je slišal:
preveč je bilo v sobi joka.
Pogledala je skozi okno
prikazen nema, bleda, sloka.
Nihče ni v oknu je zagledal:
preveč v očeh solza je bilo.
In mož je zibal, pel in božal.
A kaj bo tako tolažilo!
Preraskave so roke bile –
so materine bile glajše;
prehrapave so pesmi bile –
so materine bile slajše.
Adela, dete zlatolaso,
povpraša: Atej, kje je mama?
Adelica, le tiho, tiho,
poslušaj, kmalu pride k nama!
Poslušalo je dete verno,
in vse bilo je vedno tiše.
A mati v oknu zadrhtela,
izginila jim izpred hiše.
A v ranem jutru, v oknu tistem
letene rože so cvetele,
v spomin so morda materinske
naslikale jih roke bele. –