Daleč dviga se v zrak
velika kamenit,
kakor tožen spomin
bled objema ga svit.
In oblakov nad njim
bela čreda hiti,
kamor hoče pastir,
kamor veter veli.
Lastovica na njem
laskav poje pozdrav,
vesna diha poljub
iz najslajših vonjav.
Zarja – jutranja hči –
hodi k njemu v obisk;
za ljubezen je vso
nem in tih obelisk.
Kdor je videl – kot on –
tisočkratno pomlad,
ne omami ga čar,
ne premoti škrlat.