Pred njim je dihala smrt.
Ob njem umetnost nebeška
slonela tihoihteč,
kot da bi morala ž njim
zapreti lepe oči
na vekomaj.
A njemu blažen je smeh
na velih ustnih igral.
Kako bi plakati mogel,
umetnik večne ljubezni?
Vse, kar je mislil in sanjal,
s čarobnim kistom je svojim,
odetim v toplo molitev,
v mogočno himno prelil.
Nikoli disharmonije
ni bilo v duši meniški,
nikoli v angelskih slikah.
Kako da ne bi sedaj
pokojno bilo srce?
In kakor da bi oživeli
vsi angeli, ki jih je slikal:
Pred njim so se zbriali v trumah,
ubirali harfe nebeške
in svirali v divnih fanfarah,
udarjali cimbale zvonke
in brenkali gosli kipeče.
In on je vneto poslušal,
poslušal, tiho zasnival.
Prebudil se zopet je gori,
kjer rajska godba duhovom
odmeva v gloriji večni.