Ta studenec, neusahli,
neugnana ta Fontana,
zaljubila se je morda
v tulipane modrooke
in jasmine zlatolase.
Z rosnim prahom jih poljublja,
z mavrico jih opasuje
in objema neutrudno
z bisernimi jih rokami.
Sredi jasne te Fontane
kip se sklanja ves oprašen:
rad okopal bi se v rosi.
Kak bi ona ponosita,
vsa pretkana z belim srebrom,
zmiti mogla lice črno!
Kot signora rimska krasna
iz kočije bleskovite
ne pogleda siromaka.