Ob vogalu jasne vile
sloni s prosečimi očmi,
na roki jerbas črešenj.
A kupcev ni.
Zbog rožnih usten njenih
ozre se marsikdo po njej,
in drzno misel misli …
In gre naprej.
Po tesnih potih mestnih
jesen se skriva kakor tat,
kako prerano v srcu
zamre pomlad.
Prelepe črešnje tvoje,
obraz še lepši črešnjev tvoj.
Le beži, dete zalo! –
In Bog s teboj!