Za hip je dvignil vesli
na ladji „Filomeli“
in bajko mi je pravil
o školjki snežnobeli:
„Z očesom bleskovitim
izpod samotne skale
očarano je zrla
v junaške, lepe vale.
Priplul je val kot orel
na krilih zmagovitih,
odjadral ž njo in ljubil
v globinah jo je skritih.
O mlaju jo je vrgel
na skalne spet samote –
Brez sreče, brez življenja,
brez bleska, brez lepote …“
In Sandru sta se ustni
debeli mučno stresli:
na hčer je svojo mislil …
In spet pognal je vesli.