ALBANSKI ZDALEČ gledajo vrhovi,
in vsak z oblakom rahlim je odet,
kot da v deželo zmagoslavnih let
nazaj svetniški koprne duhovi.
Škrlatna zarja z mehkimi trakovi
po potih gladkih siplje rožni cvet,
kot da bi kakor nekdaj tekla spet
svetniška kri med davnimi domovi …
A tam na strani – v kupih razvalin –
leži nekdanji forum pred menoj –
ob životvornem deblu tam razpal.
Če vera v davno slavo iz trohlin
rodi se drugim – pa bi v tebe moj,
božanska Roma, duh ne veroval?