Ko vidim vas, Abruci,
sneženi holmi nizki,
iz duše bi mi skoraj
kipeli glasni vriski.
Kot da bi zopet hodil
vrh blaženih vrhov,
po stezah, zaprašenih
od bisernih snegov.
In vsaka smreka vejo
razteza mi v slovo,
in veja vsaka vsiplje
na rame mi srebro.
S tem hermelinom belim
odet sem ves bogat,
kot da bi srebrnike
koval mi gorski škrat.
Ko vidim vas, Abruci,
sneženi holmi nizki,
iz duše bi mi skoraj
privreli jasni vriski.