Ko nepoznan je in ubog Zveličar hodil še okrog, učenci k njemu so privreli, ki nič prav niso ga umeli.
On pa najraji blagovest oznanjeval je poleg cest, ker pod obrazom se neba vse bolje, lažje reči da:
Nebeški nauk vsem je mil iz svojih svetih ust delil. – Prilik, podob je na izbero imel in jasnil sveto vero.
Nekdaj gre mirnega srca z učenci v mestece tija. Kar vidi v prahu tam svetlo ležati zlomljeno podkvo.
Takoj šent-Petru poveli: "Poberi to, kar tam leži!" A Peter, čisto nič voljan med potjo je tako v en dan
sanjaril od posvetne vlade, ker ta črez vse se mu dopade. (Brez vse skrbi, saj mislim v glavi sam cesar se ne zoperstavi.)
Pobralo bi se že in neslo, ko krona bila bi in žezlo, – toda zavoljo podkve pol ni vredno skloniti se dol:
Zato pa se obrne v stran, kot da ne meri govor nanj. Gospod je ves krotak pobral to podkvo potlej sam od tal –
Pokaral Petra ni za to. Kadar pa v mestece prispo, poišče s podkvijo kovača, ki s tremi penezi jo plača.
Na trg potem odhajajo. Tam črešnje se prodajajo. S trojakom kupi tolikanj teh črešenj, kar dobi jih zanj.
In mirno črešnje vse v rokavi po stari šegi v shrambo spravi. Skoz druga vrata gredo proč črez polje, travnike brez koč:
Ob potu senčnih ni dreves, pripeka solnce iz nebes tako, da dali mnogokaj bi za požirek vode zdaj.
Gospod le spredaj gre povsod. Glej! – Črešnja pade mu na pot. Šent-Peter jo pobere hlastno, kot bila jabelko bi slastno.
To zrnce mu je ugajalo. A ni več dolgo trajalo, že črešnjo drugo izpusti – za njo šent-Peter se skrivi.
In še, seveda mnogokrat po črešnjah vklanjal se je rad, dotlej, da vseh je bilo kraj. Gospod vesel mu reče zdaj: .
"Ko bi se pravi čas pripognil, bi pripogibanju se ognil. – Kdor male stvarce ne časti, za manjšo često se poti."
Cookies on Poetry Cove