Preljubi sveti Peter,
ki imaš zlate ključe
prelepih vrat nebeških,
besede, svete moje
poslušaj in premisli,
potem pa jih izpolni!
Zlato se res pristane
rokam nebeškim tvojim;
a vendar je za vrata,
ki toliko že vekov
jih dušam si odpiral,
ki toliko že vekov
jim dušam boš odpiral,
odpiral in zapiral –
premehko in preslabo.
Lahko bi se potrli
ti lepi zlati ključi,
in dušice pobožne
bridko bi žalovale,
in čakale bi težko,
da se odpro jim vrata;
in morda v sveti jezi
se nate bi srdile,
preljubi sveti Peter.
Preljubi sveti Peter,
zdaj slišal si besede,
zdaj čuj se svete moje!
Jaz velik siromak sem
ti velik bogatin si; –
jaz jako sem nesrečen,
ti jako si usmiljen.
Olajšaj mi bolesti,
pomozi mi v nadlogi:
Daj meni zlate ključe,
in jaz ti dam železne.
Ti bodo zate boljši,
a oni boljši zame.
Zdaj čul si, sveti Peter,
sedaj samo premisli!"
na smeh nategne usta,
tako svetnik mi pravi:
"Premalo, vse premalo
dušic prihaja k meni;
preredko, vse preredko
te lepe ključe rabim,
da bi se mi potrli!
A kaj zlato če tebi?
Zlato je baš prineslo
največje zlo na zemljo:
bogastvo, neenakost,
zavist, sovraštvo, boje,
nezadovoljnost, bedo.
In iz zlata skovali
vam robstva so verige
In ti zlata želiš si?"
Že pikro misel v glavi,
besedo na jeziku
pripravljeno imel sem
kar se oči odpro mi,
in vidim, da sem sanjal.