Zlata čaša

Po lepih ravninah tam Sava šumi, nad Savo podrto ozidje strmi. Tu nekdaj prebival je knez Dragotin roditeljev dragih preljubljeni sin.

Za vero, za rod in za dom korenjak, široko je slovel po svetu junak. Če v delo ga vabita meč in srce, pokriža, poroči se v božje roke.

In mati zboli mu, on sklene lepo, da jutri bo romal na Sveto goro, pokleknil pred bogorodico na tla, kozarec iz čistega dal ji zlata.

„Kraljica vse zemlje, visokih nebes ne bo zaklenila mi svojih ušes; nje usmiljeno, blago, predrto srce scelilo bo mater, ki bolni leže."

Ko v noči pred materno posteljo spi, Kraljica iz neba se k njemu spusti, in gleda ga milo, požuga z roko ter v sanjah prijaznih mu pravi tako:

"Zanašanje tvojega znam jaz srca in cenim ga više ko gore zlata; jaz vem, da je materno zdravje ti mar, ker zlato obljubil si kupo mi v dar.

Darova pa treba mi tvojega ni, da v hramu cerkvenem zaklenjen stoji, Kozarcu jaz mesto pripravnejše vem, obrni ga v milost ubogim ljudem!

Namenjen si jutri na Sveto goro; počakal moj posel pred gradom te bo; in kamor popelje te, idi za njim, in kjer se ustavi, ustavi se z njim!

In tamkaj na skrivnem boš našel oltar, in pojdi in tjakaj položi svoj dar!" To reče in zgine – posveti se dvor, on vstane, v očesu zasije mu zor.

In Dragotin ročno konjiča sedla, kozarec iz čistega prime zlata; zasede, izdirja, da podkev grmi, pod gradom pa beli golobček sedi.

Golobček peroti raztegnil je zdej, in vstal in pred konjikom letel naprej. In Dragotin pravi, strmenju vdan: "Golob je gotovo iz neba poslan!"

In ptica se zvija, nad njo je oblak, pod njo se poganja po zemlji junak; leti in leti, in ne da si miru, za njo pa na zemlji on išče sledu.

Ko sedmo dolino so skrile gore, zvonovi k molitvi z gorice done; na slamnati strehi pa ptič obsedi, pod streho na slami šest bolnih leži.

Konjiča razsede pobožni junak in vzame posodo in ide čez prag; na mizo kozarcu pridene srebra in pravi: "Bog ljubo naj zdravje vam da!"

Zasede in vranca spodbode naprej: "Konjiček, da pojdem predpoldnem, le glej!" Ter gonil in dirjal in jahal je v skok, konjiček je isker, jelenovih nog.

Dopoldne prijezdi na Sveto goro, odjahal in stopil je v cerkev svetlo, približal se materi božji solzeč ter molil goreče pred njo je kleče.