Vsaja hlebe v peč kmetica,
mali sin jih z mize nosi.
Kar se siromak približa
z velo roko se prekriža
z milim glasom jo zaprosi:
"Dobra žena, daj mi kruha.
Star sem, tare me naduha,
delati ne morem več."
Zarohni nad njim kmetica:
"Ako nisi sam za delo,
v delu drugih vsaj ne moti!
Kruh je zdaj šele na-poti.
Pridi potlej, ko se speče."
Gre berač in nič ne reče,
solzo le otare z lic.
Jemlje iz peči kmetica
hlebe, sinek ji pomaga.
Spet se siromak približa
Da se žena ga odkriža,
sinku naroči: "Povedi,
da sem k bolni šla sosedi.
Jaz pa skrijem se pod koš."
In otrok berača sprejme,
kot je naročila mati:
"Drugi ti pomagaj v bedi!
Sam ne smem ti kruha dati.
Mati pak je šla k sosedi.
Kdaj se vrne, sam ne vem."
"Lažes," resno mož zakliče,
"ni šla z doma tvoja mati,
tam čepi pod pletenico,
v njej bo morala ostati.
Za lažnivo govorico
kaznovana bo nosila
trdi jarem in lazila
trudoma po svetu ž njim."
In takoj v koščeno skorjo
premeni se pletenica,
v želvo pa pa pod njo kmetica.
Sin sirota se zajoče.
Brž odpravi se iz koče
siromak – Zveličar sam.