K svetemu Tomažu pride dekla božja, zlo užejala jo je človeška košnja.
Svetega Tomaža krčma ti je dobra, vina ga poprosi, ne diši ji voda:
“Ti imaš tol'ko vina, trda duša skopa, pa ga nič ne daš mi, Toma, trdi Toma!”
V klet jo pelje polno, v sredo tja sodovja: “Pij ga, pij do sita, rebrna strahota!”
K sodu naglo plane, odmaši ga ročna, srkne – sod je prazen. To je pivka močna!
K drug'mu sodu šine, odmaši ga ročno, srkne – sod je prazen. To je pivka močna!
K tretjemu blahutne, odmaši ga ročna, srkne – sod je prazen. To je pivka močna!
“Čaki, zavolj tebe se mi ne izprazni mošnja!” Havt! Po njej z rokama, V sod zmaši jo Toma.
“Tukaj notri bodi, žena grozonosna, naj počiva malo ljudosečna kosa!
Jej in pij al pa ne, bolj ne boš životna, dokler kaj ljudi je, tud ne bo te konca.”
Sedem let je smrti vedro ječa grozna, sedem let kopali niso enga groba.
Bog Tomažu pošlje angelskega posla: “Smrt izpusti! Strašna vpije k meni tožba.
Kakšen je nasledek tvojega zapora? Bolj ko pred potopom Zemlja je hudobna;
kdo je, da bi mu bila mar zapoved božja? Tolovaji vsi so, rod ve – ena zloba.
Zla je ura sončna, Doba zla polnočna: Kaj se nam je bati, saj strahu ni groba!
Le poglej okoli, kaka reva grozna! Starci žitja trudni prosijo umora,
slabi zavolj silnih si želijo konca, da nihče ne pride, žal'je družba božja;
le poglej okoli, kaka reva grozna!” In Tomaž spregleda, reši smrt zapora.
Mro življenja siti, pojenjuje zloba. S pravljico to mati me je še otroka
vračala od straha smrti in pa groba. Vam pa jo prebira glasno struna moja
in predmet podaja fantaziji bogat.
Cookies on Poetry Cove