Le hitro na delo roke!
Pod sivo to skalo leže
veliki, neznani zakladi,
rumenega kupi zlata
in belega čudo srebra
V globoko zakopani kadi.
,,Marija, ki srenja te ta
dobrotnico milo pozna,
nam bodi nocoj pomočnica!
Če dvignemo srečno zaklad,
pa kakor je koli bogat,
od vsega ti bo polovica."
Tak' prosi in kliče druhal,
poprime kopaje se tal,
z lopatami, s krampi pritiska.
,,Že nekaj zvenči pod zemljo,
le zdaj se udarim krepko
in suho zlato se zabliska.
Okoli železne kadi
vrzimo debele vrvi,
da v zemlji posoda se gane;
na desno, na levo še stran
kopljimo, da zdajci na dan
bogati dobiček nam vstane.
Kopali na vsako smo plat,
otvezena silna je kad;
zdaj vprimo, tiščimo, vlecimo!
Če sleherni počil bo ud,
obilo poplačan bo trud,
saj vemo, zakaj se potimo."
Močneje vsakteri se vpre,
da kad se zaziblje, zmaje
ter dviga se, dvigne, ustavi;
pa sila pomnožena vsa
potegne na ravna jo tla,
na trato jo ravno postavo.
,,Al' kaj, ko pa nase vse ni!
Bedaki, neumneži mi,
storiti enako obljubo! ,
Čemu bo Mariji zlato,
Devici precisti srebro?
Molitev le jemlje za ljubo.
Zatorej bolj pametno bo,
med nami, bogato blago
pravično naj bi se delilo!"
Pa groza, odpre se prepad
in kad jim požre in zaklad,
delitve več treba ni bilo.