Zabučal je trobente glas,
vojaki so prispeli v vas,
pred tihi dom stopili moj.
Junak je mlad zavihtel meč
krepko veleč:
Tu, četa moja, stoj!
Obrnil name je oko,
tako ljubo, tako srčno
pozdravil gorki moj obraz,
da njega lepim sem očem, –
zakaj, ne vem,
umaknila se jaz.
Govoril v sanjah je z menoj,
da prvič vidi me nocoj,
da stariši mu mrtvi spe,
da nima bratov, ni sestra,
a da ima za mene le srce.
Prekmalu je posinil zor,
vojakov je odha jal zbor
pred mojim domovanjem spet.
Na okno se oprla sem
in zrla sem
nemirna v mirni svet.
Pozdravil spet je moj obraz. –
In jaz – zakaj ga ne bi jaz!
Oh zdel se mi je tako sam!
Vir solz mi je na lice vrel,
on pa je šel,
Bog vedi, kod in kam . . .