"To čas hiti, že zopet je sobota, – in jutri je Mihelova nedelja! Matija, čuj, kako že Urh Jernejcev mogočno na Medvedji Rebri strelja,
pri fari doli pa med strelom don zvonjenja oznanja, da pri nas je jutri dan proščenja!" Tako se je čudila stara Trelka sedeč v preddurji trhle gorske koče
ter zrla raz planino v dot prostrani na sela, polja in vrte venoče; potem pa naglo v vežo k sinu je stopila ter mu prosečim glasom mehko govorila:
"Matija, jaz nocoj ne morem v cerkev, preveč sem trudna po težavnem delu; dej, idi v cerkev ti; tu vzemi svečo, prižgi na čast jo svetemu Mihelu
in prosi ga lepo, da nas in dom varuje plazov, požara, strele in bolezni tuje!" Po kaj li Savljani na večer do cerkve kar trumoma vro,
večernice že so minile, – na večer pa maš ne bero? Ne speje k večernicam ljudstvo, ni k maši sedaj ne hiti:
častit gre Mihela – junaka, ki zmel je peklenske moči. Ponioči gre ljudstvo ga prosit, – saj jutri je praznik njegov,
da on bi jih čuval nezgode: požara, bolezni, plazov. Glej v cerkvi že sveča ob sveči pred svetim Mihelom gori, –
še hip – in premajhna bo cerkev za tolike trume ljudi. Za vrati pa Trelčev Matija lojeno je svečo prižgal,
a molil ni, niti pokleknil, – sam sreči klečečih je stal. O, Trolcev Matija ni ljubil molitve, ni ljubil cerkva,
a ljubil je žgano pijačo in klel je stvari in Boga. Nocoj pa le vendar oko je na sliko oltarno uprl:
v hudobca je gledal nevšečno ki angel - junak ga je strl. "Sveč dosti gori ze Mihelu," tako je na tihem dejal,
"jaz rajši pa svečo lojeno hudobcu na čast bom prižgal." Upihne res svečo gorečo in hlastno jo zopet prižge, –
ne angelu božjemu v slavo, a v slavo gospodu teme .... "Kot je nocoj tako temno pa res že dolgo ni bilo.
Saj včasih sem že hodil tod, – a nikdar še tako težek ni bil mi k domu hod. Po nebu vsem je zvezde ni,
ki mi odstre temo noči in ni človeka ga nocoj, ki skozi širne gozde te v goro bi šel z menoj."
A vendar, – tam iz dalje, glej, trepeče skozi goščo vej dvojica lučič v gozd teman, – in vriske čuj in žvižg glasan,
tam je človeški stan. In vendar ne! – Kaj li je to! ... ne gre li tamkaj sem nekdo? O Bog ... To žensko bitje ni:
kot ogenj mu žare oči, in v ustih plam gori ... "Ho-ho! Večer Bog dober daj! Možak, je vam kaj znan ta kraj?
Izgrešil jaz sem pot domov in ure tri že tavam sam v temini teh gozdov." – "Ta kraj sicer poznan mi ni,
a bolj poznam si meni ti. Nocoj si hitel v božji hram, tam meni svečo v čast prižgal, – o dobro te poznam.
Ne tresi se, prijatelj moj, pogledov mojih se ne boj; prijatelj star sem tebi jaz, ime ti moje znano je,
dasi neznan -– obraz. Predolga pot na tvoj je dom, na svoj te dom povedel bom; – ne boj se me .... no, bodi mož!
Poprej ko mine hipov pet, že v mojem domu boš.' Roko mu črno vrag podal, privzdignil malo ga od tal,
izbruhnil vanj žvepleni plam – – odnesel ga je v črno noč, – Bog večni vedi – kam ... Kak strah prevzel je gorsko vas,
ko zjutraj je zazvenel glas, da v "Hudem brezdnu" pod goro,- kjer straši že iz davnih dni, – mrtev leži nekdo ....
Na hip do brezdna prihite možje, otroci in žene; za njimi Trelka prihiti: "Kdo ve, če ni Matija naš,
še zdaj domov ga ni!" Spusti v globel se mož-junak; le mučen hip .... in glas krepak privre iz dna: "Hladen in tog
Matija Trelčev tu leži, – daj pokoj duši Bog!"
Cookies on Poetry Cove