Vlahinja, temna reka!
Sonce in luna sijeta vate;
ali kalno je tvoje vodovje,
slike ne kaže nazaj jima zlate.
Vlahinja, tiha reka!
V strugi vale se polagoma vali,
kakor bi trudni od daljnega pota
v Kolpe naročaju radi zaspali.
Vlahinja, tožna reka!
Tvoje bregove ločje pokriva,
ločje in trstje – ni je cvetice,
da bi ti klila ob strani vonjiva.
Vlahinja, tajna reka!
Kaj li zakrivajo tvoje globine?
Vate strmim. O kako si podobna
mnogemu srcu te solzne doline!