Zapaljena je bela vas, na sivi skali grad osvojen. Seljakov jok, vojnikov glas okrog odmeva v svet pokojen.
Jetniki štirje krvaveči umirajo v podzemski ječi. Na grajskem stolpu baš deset hreščeč vojnikom ura znani,
kar Vitovec, voditelj čet, ukaže tolpi nebrzdani: „Gore že davno kresi nebni. Dovolj. Pokoja smo potrebni!“
Potihne divji krik in spev, pojema plapolanje zublja: na dvoru v vrsti in pošev vojake speče sen poljublja.
Zaman glavar oči zatiska pred svitom luninega bliska. Udari polnoč – Tožen jek! Pošast skoz duri mu priplava:
„O Vitovec, proklet na vek, zadene kazen te krvava!“ Preteč obseva mu blazine, obrne se in v noč izgine.
Zajekne Vitovec: „Vojnik!“ Stražar odpahne k njemu duri. „Čigav je bil ta grozni vzklik, kdo sem prišel je v pozni uri?“
„Le-to jetničar mi je zinil, da v ječi je nekdo poginil.“ Glavar oči zatisne spet, a pridrvi pošast se nova:
„O Vitovec, na vek proklet, zadene kazen te gotova!“ Preteč obseva mu blazine, obrne se in v noč izgine.
„Kdo spet mi je grozil, povej! Ni zvesta, menim, straža tvoja.“ „Vse mirno zunaj je kot prej, in vse uživa slaj pokoja.
Jetničar le mi je pošepnil, da drugi že je v ječi cepnil.“ Ko v tretje se pojavi tek krog mirne postelje pošastni,
in viče glas: „Proklet na vek!“ prestraši se glavar oblastni. Stražarja hrepeneč pozove, da v ječi vsem odpne okove.
Odhaja v tretje smrti sel – čuvaj dvoran k temnic stražniku. V podzemno stopita globel rešilca zadnjemu jetniku.
Odkujeta mu že okove – z gradu obupen glas zarjove. Čuvaja urno planeta, na grad v dvorane. Groza tiha!
Ob Vitovcu obstaneta: Glavar leži na tleh brez diha; jetnik pa poleg njega mrtev, drug drugemu krvava žrtev . . .
Cookies on Poetry Cove