Vital

Zapovedani svoj praznik Solingrad obhaja dnes, praznik Vitala – svetnika, ki znanik je bil z nebes . . .

Dan ta že ob uri rani zvona glas ljudem oznani. Ljudstvo za Boga goreče, vsak opravek opusti –

da bi delal, to pregrešno slednjemu se danes zdi ... A - tam žen kruh si peče, dela še končati neče.

K maši vabi že zvonjenje, žena čuje glas zvonov, vendar ni jej cerkve mari, dokler kruh še ni gotov.

Mnogi delo graja njeno – ali vse le – bob je v steno! "Zapovedani je praznik! – Bodi! – Vendar živi duh

v cerkev prej me ne prežene, dokler ni izpečen kruh!" Čul je ženo svetec Vital, mož pred njo stoječ, očital:

"Li ne slišiš, kar zvonovi označujejo sedaj? Praznik posvečuj, če hočeš gledati kdaj sveti raj! –

Pusti torej, žena, delo, saj ne bode ti prospelo!" "Praznik ta naj posvečujem? Bodi! – vendar živi duh

v cerkev prej me ne prižene, dokler ni izpečen kruh!" "Pojdi! – Vital sam veleva. "Pomnila boš tega dneva!" –

Reče in izgine svetec ... žena grohotaje de: "Jaz te ne poznam svetnika; če pa hočeš, da srce

tebi bo pokorno, ženi kruh ta v kamen izpremeni!" Spet prevzetno zagrohoče . . . dušo napoji jej srd. –-

V peč pogleda ... Mesto kruha kamen le opazi trd ... Mine ponos ves ženico, brž ko izpozna resnico . . .

Zdaj v Šent-Petra cerkvi vidiš hlebe kamenate te. "Praznik posvečuj le vestno," kameni ti govore.