Ko Jezušček je bil še mlad,
kot vi, on tudi je, otroci,
cvetice često hodil brat,
ki bujno cvele so po loci.
Ko tja nekoč prišel je spet,
ob roki matere Device,
pozdravljal ga je slednji cvet,
dehtele mu v pozdrav cvetice.
Želele cvetke so brhke,
da vse bi Jezusa krasile,
zato pa pisane glave
proseč so k njemu povzdignile.
Le tam, kjer se pričenja log,
ni glave dvignila cvetica,
da ne bi je opazil Bog,
pod listi je skrivala lica.
Ko Jezus bližje je prišel,
všeč bila mu je cvetka skrita;
nasmehnil njej se je in del:
Zakaj li skrita tu procvita?
In dvignila je zdaj glavo,
ki sklonjeno je prej imela.
Nato pa Jezusu tako
v odgovor tiho je velela:
,,Poskrila sem zato se tod,
ker nimam tolike lepote,
da bi krasila te, Gospod,
ki sam izvor si vse krasote."
Nasmehnil se e Jezus zdaj,
izrekel cvetki je pohvalo:
„Ker toliko si skromna, znaj,
plačilo dal ti bom nemalo:
Višnjevi plašč vijolici
nikar ne bodi več v sramoto,
krasnejši duh v okolici
zato naj veča ti dragoto!
Tako v obleki skromni tej
sinovom oznanjuj Adama,
kako mi v čislih je vselej srce,
ki je ponižnost sama!"