Vice

Bolen star menih je ležal, bolen ležal, bridko vzdihal, bridko vzdihal, milo tožil, milo tožil, vroče prosil,

da bi vendar že prišla mu ljuba smrt in prekosila in zatrla in končala mu nesrečo in bolezen.

Sliši ljubi Bog v nebesih na prestolu svojem zlatem sredi angelov bliščečih, sliši ga ter ga usliši.

Migne angelu kraj sebe, naroči mu in veli mu: "Spusti hitro se na zemljo, ter mu reci in naznani,

da mu dajem na izbiro: al' da bode bolen trpel še tri leta mučno v svetu, al' da koj umre in pride

za tri ure v trde vice, da razmije zadnji madež svojih, grehov in slabosti, predno more gori v srečo,

večno srečo in veselje." Sluša hitro angel vrli, naglo se spusti na zemljo, doli k bolnemu menihu

ter mu reče in naznani: "Čul je, o menih nevoljni, čul je ljubi Bog v nebesih tvoje vzdihe in tarnanje,

tvoje prošnje smrtiželjne. Čul jih je ter jih uslišal: tebi daje na izbiro: al' da bodeš bolen trpel

še tri leta mučno v svetu, al' da koj umreš in prideš za tri ure v trde vice, da razmiješ zadnji madež

svojih grehov in slabosti, preden moreš gori v srečo, večno srečo in veselje. Voli sam, a modro voli!"

"Oh, le v vice, naglo v vice!" brž veli menih nevoljni. "Reci Bogu, dobri angel, da bi hitro zlo končal mi,

da bi naglo vzel me v vice - v vice, v vice, dobri angel!" Angel tih z glavo zamaje, splava brzo v raj bliščeči.

Trikrat Bogu se prikloni in pove mu čudno voljo malomodrega meniha. Nasmeje se Bog v nebesih,

ljubi Bog v nebesih krasnih, reče smrti, svoji dekli, da se napoti k menihu, vzame dušo mu v telesu

in preseli v trde vice. In umre menih nevoljni, pride v vice, muke grozne, da jih ne bi dopovedal,

če bi noč in dan govoril. Bridko vzdiha, grenko joče mož nesrečni v trdih vicah, kar prikaž se mu angel:

"Kak' je, kak', menih nemodri? Je-li s tem si zadovoljen, kar si sam izbral in hotel?" "Oh, kak bil bi zadovoljen,"

vzdiha bridko tužni starček, "oh, kak bil bi zadovoljen, ko si tak' hudo me zvodil: Rekel si, da bodem trpel

tu samo tri kratke ure: a minila že so leta, mnoga, dolga, dolga leta, kar že tu medlim in plakam

in trpevam muke grozne, da jih ne bi dopovedal, če bi noč in dan govoril." "Oj, ne bledi, mož nemodri,"

govori mu dobri angel. "Niso leta še minila, ni minil ni eden mesec, ni še kratka četrt ure,

kar umrl si, kar tu zdihaš: tvoji bratje v samostanu niso ni še utegnili sveč kraj trupla ti prižgati:

Tol'ko malo časa tu si. Ali tebi se dozdeva, da si tu že mnoga leta, ker so muke tu strašnejše,

vse strašnejše ko na zemlji: muke v vicah – muke grozne, da jih ne bi dopovedal, če bi noč in dan govoril."

Vzdihne milo tužni starček: ,,Oh, kako li bodem trpel tu še tol'ko dolgo časa, dolgo tak, – tri grozne ure! –

Oh, kako li bodem trpel!" "Bog je dober in usmiljen," govori ubožen angel, "da iznova ti na voljo:

al' da tu trpiš tri ure, al' da vrneš se na zemljo in prenašas še tri leta svoje prejšnje bolečine,

da razmiješ zadnji madež svojih grehov in slabosti, da očiščen moreš gori v večno srečo in veselje."

Kak' menih vesel zavriska, kak' srčno zaprosi Boga, da bi vrnil se na zemljo v svoje prejšne bolečine!

Bog je dober in usmiljen. Vrne se menih na zemljo v svoje prejšne bolečine in trpi jih še tri leta

mirno in molče in tiho, svojim bratom razlagaje: naj voljno bi vse trpeli tu na zemlji, da o smrti

bi zleteli koj v nebesa: Bolje je trpet' na zemlji cele veke, nego v vicah eno samo kratko uro.