Vedno tiše in tiše
zvonci s planin se glase;
somrak ovija hiše,
mesec spe nad gore.
Manj in manj se čimdalje
loči stvar od stvari,
zemlja od nočne halje
črna enako se zdi.
Kadar se bliža človeku,
srečnemu tukaj nikjer,
konec nemirnemu teku,
hladni življenja večer:
Svoje premišlja izkustvo,
truden od pota in star;
včasih obide ga čustvo,
kot bi ne živel nikdar.
Trnje minulega časa,
cvetje presnivanih sanj
zdaj brez bodic in brez krasa:
kake razlike sta zanj – ?